O Franu Gerbiču

Po učiteljski, skladateljski, študijski in uredniški poti se je mladi Gerbec, ki je vmes izdal še nekaj cerkvenih pesmi, odločil za poklic junaškega tenorista v praški operi. Še prej pa je malo gostoval po domovini. Junija 1869 ga je hrvaški književnik in upravnik gledališča August Šenoa zvabil v Zagreb, kjer je pomagal postaviti na nogo tamkajšnjo Narodno opero. Leta 1876 se je poročil s češko operno pevko Emilijo (Milko) Daneševo, ki je tudi delovala v zagrebškem gledališču. Po devetih letih pa je zapustil Zagreb in dve leti bival doma v rodni Cerknici, saj je leta 1878 zbolel za hudo pljučnico. Nato pa je jeseni 1880 ponovno sprejel službo junaškega tenorista – tokrat v Ulmu na Wirttemberškem. A tudi tu ni vztrajal dolgo. Že jeseni 1881 ga najdemo med Poljaki – v galicijskem mestu Lvov. Nesrečni dogodek – ko mu je tik pred neko predstavo umrl enoletni sinček Viktor – ga je močno potrl in odločil se je, da se odpove karieri opernega pevca. Sprejel je ponujeno mesto profesorja na Lvovskem konservatoriju. Pri poučevanju pa je spet vztrajal le štiri leta, potem pa se odločil za novo pustolovščino.

Ko je Gerbič poučeval v Lvovu, so v Ljubljani delovala tri domoljubna društva- Narodna čitalnica, Glasbena matica in Dramatično društvo. Vsem trem je bilo skupno to, da so sicer imela zavzeto članstvo, ne pa tudi primernega umetniškega vodstva. Zato se je odbornik Fran Drenik spomnil na Frana Gerbiča, ki bi bil po njegovem prepričanju primeren za tako odgovorno vlogo. Težava pa je bila v denarnih sredstvih. Vsa društva skupaj so lahko ponudila le plačo za 1300 goldinarjev letno – Glasbena matica 800, Čitalnica 300, Dramatično društvo pa 200 goldinarjev. Gerbič pa je v Lvovu zaslužil trikrat toliko. Vendar se je zgodil čudež. Zmagal je Gerbičev domovinski čut. In odločil se je da se odzove vabilu. Ko je predstojništvo konservatorija izvedelo za njegov namen, so mu bili pripravljeni povišati plačo za natanko isto vsoto, kot so jo ponujali prijatelji iz Ljubljane. Ohranil bi torej dotedanje prejemke in dobil še ta obljubljeni ljubljanski »dodatek«. Gerbič pa jim je odgovoril, da “čuti v sebi neko dolžnost in željo, da po svoji skromni moči kaj stori za razvitek glasbene umetnosti v svoji domovini”.

Fran Gerbič je tako leta 1886 v Ljubljani prevzel vse tri napovedane službe, pri čemer je izdatno uporabil izkušnje, pridobljene v tujini. Pri Glasbeni matici je postal vodja njene glasbene šole, kjer je poučeval petje, klavir, harmonijo in vodil njen občasen pevski zbor. Moško zasedbo je prevzel tudi v Narodni čitalnici. Največ pa je storil v Dramatičnem društvu, kjer si je prizadeval za vpeljavo opernih predstav. Prvo opero »Mesečnico« je naštudiral že za konec januarja 1887. Ko bi jo morali uprizoriti v drugo, pa je ravno večer pred tem (16. februarja) pogorelo ljubljansko gledališče. Tako se je moral truditi dalje v povsem nemogočih delovnih razmerah. K sreči pa je Ljubljana pet let pozneje dočakala novo gledališko stavbo, kjer se je Gerbič že četrti dan po slavnostnem odprtju izkazal z uprizoritvijo opere »V vodnjaku«. Pri opernih predstavah je sodeloval do sezone 1895/96. Petje v Narodni čitalnici je vodil tja do leta 1890. Ostal pa je zvest Glasbeni matici, kjer je leta 1910 dosegel že skoraj četrt stoletni jubilej poučevanja na tem zavodu.